V zadnjih letih se je na policah trgovin znašlo precejšnje število izdelkov, ki se oglašujejo pod skupnim imenom superhrana ali superživila. Ponavadi gre za živila, ki so bogata z vitamini, minerali, antioksidanti in esencialnimi maščobami (npr. z omega-3) ali pa se jim pripisujejo posebni blagodejni učinki na zdravje. Izraz »superhrana« je sicer povsem tržna skovanka in za njeno uporabo ni nobene znanstvene podlage. Na žalost so velikokrat znanstveno nepotrjeni tudi domnevni pozitivni učinki na zdravje, o katerih se v povezavi s temi živili velikokrat piše ali govori. Med t.i. superhrano bi lahko uvrstili številne lokalno pridelane vrste sadja in zelenjave, a se ime uporablja predvsem za živila, ki so na našem trgu relativno nova. Številna izmed teh živil se v deželah, od koder izvirajo, pojavljajo kot povsem normalna živila. Tako boste goji jagode dobili med ostalim suhim sadjem v vsaki kitajski trgovini, maca, chia semena in inkovske jagode pa so v Južni Ameriki redno na jedilniku tamkajšnjih prebivalcev.

Superhrana se pogosto oglašuje kot skorajda nujen dodatek k danes »s hranili osiromašeni prehrani«. To seveda ne drži, kajti z raznoliko prehrano z obilico lokalno pridelanega svežega sadja in zelenjave, polnozrnatimi žiti, stročnicami in drugimi kvalitetnimimi viri beljakovin, v naše telo vnesemo prav vsa potrebna hranila in ostale zdravju koristne snovi, kot so npr. antioksidanti. S superhrano lahko naš jedilnik dodatno popestrimo, a je po hranilni sestavi podobna, lokalno pridelana hrana, največkrat veliko prijaznejša tako do denarnice kot tudi do okolja.

Najpogostejša superživila

Goji jagode

Goji jagode, imenovane tudi volčje jagode, uvrščamo v družino razhudnikovk (sem uvrščamo še krompir, papriko, paradižnik, jajčevce ...). Njihova domovina je Azija, predvsem Kitajska, kjer je njihova pridelava še danes najobsežnejša. Polisaharidi in flavonoidi (skupina rastlinskih metabolitov) v plodovih imajo dokazano antioksidativne lastnosti – torej sposobnost, da v našem telesu uničujejo proste radikale. Nekatere študije so potrdile tudi njihov vpliv na izboljšanje imunske odpornosti, a obsežnejših kliničnih študij, ki bi dokazovale njihovo učinkovitost, žal ni veliko. Vse ostale trditve o čudežnih zdravilnih lastnostih tako zaenkrat nimajo nobene znanstvene podlage in se opirajo zgolj na zapise tradicionalne kitajske medicine.

Maca

Maca je dvoletna rastlina, ki izvira iz perujskih Andov. Domačini korenino uporabljajo v prehrani, saj je po sestavi podobna žitom, kot sta riž in pšenica. V Zahodnem svetu se maca oglašuje kot vsesplošno zdravilo za ženske težave in menopavzo, vendar tega ni potrdila še nobena znanstvena študija. Nekatere študije so sicer potrdile, da redna uporaba mace pri moških po osmih do dvanajstih tednih učinkuje kot blag afrodiziak, a je teh dokazov zaenkrat premalo, da bi lahko omenjene učinke zares potrdili.

Chia semena

Majhna, črna semena, ki jih v trgovinah prodajajo pod imenom chia semena, so semena t.i. oljne kadulje, ki prihaja iz Srednje Amerike. Semena so sestavljena iz približno 30% maščob, od katerih je 55% omega-3, 18% omega-6 in 6% omega-9 maščob, kar predstavlja izjemno dobro maščobno-kislinsko razmerje. Ker semena ob stiku z vodo tvorijo želatinasto zmes, jih vegani pogosto uporabljajo kot nadomestek za jajca ter pripravo pudingov. Študije so pokazale, da ima uživanje chie ugoden vpliv na razmerje maščob v krvi in s tem na zmanjšano možnost za razvoj srčno-žilnih bolezni.

Konopljina semena

Tako imenovano industrijsko konopljo ljudje že stoletja uporabljajo v različne namene. Stebelna vlakna se uporabljajo za izdelavo vrvi, papirja in tkanine, pa tudi za izolacijski material in biogorivo. Semena industrijske konoplje vsebujejo 49% maščob (največ večkrat nenasičene omega-6 maščobne kisline) in kar 31% beljakovin, ki so po sestavi zelo podobna beljakovinam živalskega izvora. Poleg tega vsebujejo še veliko mineralov (mangana, cinka, magnezija in železa) ter številne vitamine iz skupine B-vitaminov. Pri uporabi konopljinega olja je potrebna previdnost, saj po odprtju le-to hitro oksidira in postane žarko. Proces oksidacije lahko nekoliko upočasnimo s pravilnim shranjevanjem, kar pomeni, da odprto steklenico olja dobro zaprto hranimo na temnem in hladnem mestu, najbolje v hladilniku.

Jagode acai

Jagode acai so plodovi acai palme, ki prihaja iz Brazilije. Majhni, temno-vijolični plodovi so pri nas večinoma na voljo v obliki prahu. Jagode vsebujejo okoli 52% ogljikovih hidratov, od tega malo enostavnih sladkorjev (zato niso sladkega okusa), 8g beljakovin in 30g maščob, od katerih prevladujeta enkrat nenasičena oleinska in nasičena palmitinska kislina. Med superhrano se je kot prehransko dopolnilo uvrstil izključno zaradi domnevnih antioksidativnih lastnosti, ki pa zaenkrat ostajajo pretežno neraziskane. Študija, v kateri so v laboratoriju preverjali antioksidativne lastnosti različnega sadja, je pokazala, da jagode acai res vsebujejo znatno količino antioksidantov, a ima številno lokalno sadje (npr. jagode in grozdje) še veliko večjo vsebnost le-teh. Z lokalno pridelanimi jagodami in grozdjem bomo svojemu telesu koristili bolj kot s tako oglaševanimi acai jagodami, ki po hranilni sestavi tudi sicer niso nič posebnega.

Inkovske jagode

Inkovske jagode, imenovane tudi perujska volčja jabolka, izvirajo iz Južne Amerike. Plodovi so rumeni do oranžni in dozorijo v nekakšnih balončkih, ki se ob zrelosti razpočijo. Tako kot jagode goji tudi inkovske jagode spadajo med razhudnikovke. Sveži plodovi vsebujejo relativno malo vitaminov in mineralov, vsebujejo pa nekaj polifenolov, ki v večjih odmerkih (ekstraktih) delujejo antioksidativno in znižujejo holesterol. Raziskave, ki potrjujejo protibakterijski in protivirusni učinek inkovskih jagod, so zaenkrat maloštevilne in omejene na laboratorijska testiranja.

Alge (spirulina in chlorella)

Spirulina je vrsta cianobakterije (modro-zelene cepljivke), ki jo je v prehrani uporabljalo predvsem južno-ameriško ljudstvo Azteki. Danes spirulino gojijo v številnih državah po svetu, v obliki tablet in prahu pa je kot prehransko dopolnilo na voljo tudi na naših policah. Alge so lahko zelo hranljivo živilo; spirulina v prahu na primer vsebuje kar 60% beljakovin, od tega vseh 23 esencialnih aminokislin. Še zmeraj velja poudariti, da zdravim posameznikom ob raznovrstni prehrani esencialnih aminokislin le redko primanjkuje in to naj ne bo razlog, da posegamo po dragih prehranskih dodatkih in eksotični superhrani. Spirulina vsebuje še visoke vrednosti vitaminov B3 in B4 ter mineralov kot so železo, kalcij, magnezij in mangan. Čeprav se spirulina mnogokrat oglašuje kot za vegane primeren, rastlinski vir vitamina B12, pa je takšno prepričanje žal napačno. Večina vitamina B12 v algah je namreč shranjena v obliki psevdo-vitamina, ki ga človeško telo ne more uporabiti.

Prve preliminarne raziskave so pokazale, da bi lahko imelo jemanje spiruline pozitivne učinke na raven krvnega sladkorja in holesterola pri diabetikih, a je zanesljivih dokazov zaenkrat še premalo. Evropska agencija za varno hrano (EFSA) je leta 2013 zato potrditev teh zdravstvenih trditev zavrnila, o njih pa bo odločala, ko bodo na voljo novejši in prepričljivejši rezultati kliničnih raziskav. Podobno velja tudi za Chlorello, zeleno algo, ki je v trgovinah prav tako na voljo v obliki tablet in prahu. Trenutni podatki izvedenih študij žal ne potrjujejo, da bi uživanje Chlorelle kakorkoli pripomoglo k izboljšanju zdravstvenega stanja.