Oskrba z varno hrano, ki ne ogroža zdravja potrošnikov preko različnih vrst onesnažil, je temelj zdrave prehrane in pomemben dejavnik varovanja zdravja kot javnega interesa. Izbruhov okužb in zastrupitev s hrano ne moremo predvideti, lahko pa jih preprečimo ali vsaj omilimo. Izobraževanje oz. usposabljanje zaposlenih, ki prihajajo v stik s hrano, je v tem kontekstu ključen element, s katerim lahko pomembno pripomoremo k celostni strategiji zagotavljanja varnosti hrane. Obveščenost, izobraženost in usposobljenost vseh deležnikov živilske dejavnosti za zagotavljanje varne in kakovostne hrane je tudi eden od ukrepov, ki ga predvideva aktualna »Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike«.

Osnovni namen izvedene raziskave s kombiniranim metodološkim pristopom je bil pridobiti vpogled v različne vidike zagotavljanja varnosti hrane med bodočimi živilskimi delavci različnih poklicev vzdolž živilsko-prehransko-oskrbovalne verige, in sicer ob koncu njihovega formalnega izobraževanja na srednješolskem nivoju.

Rezultati razkrivajo raznolikost interpretacij pojma »varnost hrane«, predvsem s poudarkom na obvladovanju mikrobioloških dejavnikov tveganja. Medtem ko dijaki srednje tehniške ravni varnost hrane dojemajo v kontekstu tehnoloških procesov, jo dijaki srednje poklicne ravni živilske smeri dojemajo bolj v kontekstu elementov dobre higienske prakse. Tako eni kot drugi pa ne izpolnijo pričakovanj glede subjektivne občutljivosti pri dojemanju potencialnih tveganj za zdravje, ki so prisotna pri rokovanju z živili. Odgovornost pogosto prenašajo na druge člene živilsko-prehransko-oskrbovalne verige. Raziskava razkriva tudi, da interes za vsebine na področju zagotavljanja varnosti hrane ni povezan z izbiro bodočega poklica in da tudi formalno izobraževanje na ta del nima bistvenega vpliva. Med dijaki, vključenimi v raziskavo so bile ugotovljene tudi različne ovire za zagotavljanje varnosti hrane, ki jih lahko delimo v dve večji skupini: delovno okolje ter osebni dejavniki. Vpliv staršev se v primerjavi s predhodno stopnjo šolanja zmanjšuje predvsem zaradi povečanega vpliva učiteljev praktičnega pouka in delovnih mentorjev v živilskih obratih, kjer dijaki opravljajo del praktičnega usposabljanja.

Raziskava med dijaki živilske smeri in njihovimi učitelji pri praktičnem pouku v stavbi šole razkrije tako dobre prakse kot pomanjkljivosti na področju implementacije znanja v praksi. Splošno gledano se dijaki živilske smeri pri delu z živili dosledneje držijo osnovnih principov osebne higiene kot dijaki gostinske smeri. Kljub temu da učitelji praktičnega pouka dijake pogosto opozarjajo na umivanje rok, je med dijaki ravno v tem segmentu opazovanja zabeleženih največ napak. Do odstopanj prihaja predvsem pri prehajanju iz nečistih v čiste delovne faze, kar je tudi zaradi same narave dela, pogosteje med dijaki gostinstva. Zasledimo lahko tudi nekatere tehnične omejitve. Učilnice praktičnega pouka v srednjih šolah (vajalnice) sicer v večji meri ustrezajo higiensko-tehničnim kriterijem, a se kažejo težave predvsem v nedelujočem prezračevalnem sistemu, ki učitelje in dijake sili v odpiranje oken, ki pa vedno niso ustrezno opremljena z mrežami, ki bi preprečevale vstop insektov v učilnico. Tudi umivalniki za umivanje rok niso vedno in povsod ustrezno opremljeni s higienskim priborom.

Srednje poklicne in strokovne šole so in bodo tudi v bodoče nepogrešljiv partner pri izobraževanju in usposabljanju bodočih delavcev v živilski dejavnosti. Ključni izziv s katerim se bodo morale spoprijeti na področju zagotavljanja varne hrane pa bo, poleg zagotavljanja ustreznih higiensko-tehničnih pogojev, poučevanje na način, da bi posameznik ustrezno ravnal tudi v situacijah, ki jim v času izobraževanja ni bil izpostavljen.

Viri