Navadni hren (Armoracia rusticana) je večletna rastlina, ki sodi v družino križnic (Brasicaceae), kamor uvrščamo tudi gorčico, zelje, cvetačo in brokoli. Uporabni del rastline je koren iz katerega spomladi odženejo veliki, dolgopecljati in jajčasto podolgovati listi. Tekom poletja iz korena odžene tudi cvetno steblo z belimi svetovi. Domovini hrena sta južna Evropa in zahodna Azija, kjer raste tudi divje, sicer pa ga gojimo na vrtovih in v večjih nasadih za potrebe trženja.

Hren pridelujemo v globokih, s humusom dobro založenih in srednje težkih tleh. Na lažjih tleh, s pogostimi sušnimi obdobji, se koreni razvejajo, olesenijo ter izgubijo sočnost in so zelo ostrega okusa, na prevlažnih tleh pa radi gnijejo. Hren lahko preprosto razmnožimo vegetativno in sicer s stranskimi koreninicami, ki izraščajo iz glavnega korena, ali pa iz zgornjega (2-3 cm debelega) dela korena z listnimi brsti. Koreninice ali zgornji del korena z listnimi brsti ali mladimi listnimi poganjki posadimo v zemljo ter skrbimo za optimalno preskrbljenost z vlago in velika verjetnost je, da se bo rastlina prijela. Hren lahko v vrtu predstavlja tudi plevelno rastlino, saj se ob izkopavanju iz stranskih koreninic, ki ostanejo v tleh, vselej razvije nova rastlina. Korene hrena izkopavamo od septembra do konca meseca marca. Takrat je koren namreč čvrst, bel in sočen z značilno aromo in ostrim vonjem, v preostalih mesecih ostrino in sočnost izgubi zaradi rasti listov in cvetenja. Izkopane korene očistimo zemlje in jih skladiščimo v primerno vlažnem okolju, na enak način kot druge korenovke.

Koren hrena nima posebnega vonja, oster vonj in pekoč okus se izrazita šele ob lupljenju, rezanju in strganju, takrat namreč pride do aktivacije encimov, ki povzročijo pretvorbo v korenu vsebovanih glukozinolatov v lahko hlapne žveplove spojine, ki jih zaznamo v obliki ostrega in pekočega vonja, ki draži sluznice oči in nosu. Sveže nariban hren, zaužit v večjih količinah, lahko draži tudi želodčno ali črevesno sluznico. Ko je nariban hren izpostavljen zraku ali vročini, zaradi oksidacije sčasoma izgubi ostrino, potemni in razvije nekoliko grenak okus.

Z vidika hranilne sestave koren hrena odlikujejo predvsem prehranske vlaknine in visoka vsebnost vitamina C, vsebuje pa tudi kalij, baker in mangan. Pri tem se je potrebno zavedati, da prehranske vlaknine in omenjene minerale s hrenom zaužijemo v zadostni količini le takrat, ko hren uživamo kot prikuho, kar pomeni, da je količina nekoliko večja. V primerih, ko ga uživamo v sveži obliki, kot začimbo, pa je količina manjša, vendar kljub temu npr. 20 g koren hrena vsebuje količino vitamina C, s katero pokrijemo skoraj tretjino priporočenega dnevnega vnosa za vitamin C. Vitamin C je, poleg številnih drugih funkcij, pomemben pri delovanju imunskega sistema, zanj pa je značilno tudi antioksidativno delovanje, saj ščiti celice pred oksidativnim stresom.

Hren najpogosteje uporabljamo svež, lahko pa ga tudi kuhamo ali uporabljamo konzerviranega. Uživamo ga kot začimbo, zelenjavo ali dodatek k mesnim, ribjim in brezmesnim jedem. Kot začimbo ga uporabljamo v toplih in hladnih omakah z dodanimi jabolki, jajci, kisom in kislo smetano, pa tudi v juhah. Hren lahko postrežemo tudi kot prilogo v obliki prikuhe ali v kombinaciji s toplim krompirjem, pretlačenim fižolom ali čičeriko. Uživamo lahko tudi sveže mlade liste hrena na solatah, v zelenjavnih juhah in »zmešančkih«. V svoje jedilnike ga večinoma vključimo le v velikonočnem času, zaradi zanimive sestave, arome in okusa, pa je lahko hren dodatek k naši vsakodnevni prehrani tekom celega leta.

Hren ima pri nas dolgo tradicijo uporabe. Najpogosteje je vključen v jedilnike, povezane s praznovanjem velike noči, predvsem za lažjo prebavo mastne hrane. Ljudsko izročilo pravi, da razkužuje dihalne poti, pomaga pri prebavi in pospešuje izločanje seča. Koren hrena (Armoraciae radix) se ponekod obravnava tudi kot zdravilna rastlina in je zato vključena v nekatere nacionalne farmakopje. Zaradi svoje sestave, predvsem v povezavi z glukozinolati in fenolnim spojinami, je aktualen tudi v sodobnih znanstvenih raziskavah, kjer preučujejo njegove antibakterijske, antiseptične in karminativne lastnosti ter vpliv na prebavo in presnovo maščob.

Viri in dodatna literatura

  • http://opkp.si/sl_SI/lexicon/food/inspect/code/49140030000000003000. Dostop: 7.4.2020

  • Nguyen N.M. et al. 2013. A review on the phytochemical composition and potential medicinal uses of horseradish (Armoracia rusticana) root; Food Reviews International, 29 (3):261-275

  • Calabrone L. in sod. 2015. Total phenols and flavonoids content, antioxidant capacity and lipase inhibition of root and leaf horseradish (Armoracia rusticana). Extracts, Food and Nutrition Sciences, 6: 64-74

  • Petrovića S. et al. 2017. Volatiles of roots of wild-growing and cultivated Armoracia macrocarpa and their antimicrobial activity, in comparison to horseradish, Armoracia rusticana. Industrial Crops & Products, 109: 398–403

  • Dekic M.S. 2017. Spasmolytic, antimicrobial and cytotoxic activities of 5-phenylpentyl isothiocyanate, a new glucosinolate autolysis product from horseradish (Armoracia rusticana). Food Chemistry, 232: 329–339

  • Pridelava hrena: file:///C:/Users/Anita/Downloads/Pridelava%20hrena%20za%20%C4%8Dlanek%20na%20spletu%20(1). pdf Dostop: 7.4.2020