Na Zemlji bo do leta 2050 živelo več kot 9 milijard ljudi. Z naraščajočo svetovno populacijo naraščajo tudi potrebe po hrani. Poleg tega nas večina v razvitem svetu poje več hrane, kot je zares potrebujemo, naša prehrana pa je bogata z živili živalskega izvora, kar ima še dodatne negativne učinke na okolje. Da bomo za prihodnje generacije lahko zagotovili dovolj hrane ter pri tem kar se da zmanjšali negativen vpliv na okolje, moramo preiti na trajnostnejši način pridelave hrane in spremeniti naše prehranjevalne navade.
Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) za trajnostne načine prehranjevanja definira načine prehranjevanja, ki sledijo trenutnim prehranskim smernicam, imajo majhen učinek na okolje, hkrati pa morajo biti cenovno dostopne in kulturno sprejemljive. Toda kakšne spremembe moramo narediti, da bomo dosegli ta cilj?
Negativni okoljski vplivi pridelave hrane
Trenutni sistem predelave hrane je eden izmed glavnih krivcev za degradacijo okolja in naravnih virov, vključno s podnebnimi spremembami in izgubo naravnih virov. Kmetijstvo proizvede do 30 % vseh toplogrednih plinov in porabi 70 % vse pitne vode. Hkrati je glavni razlog za deforestacijo, spreminjanja namembnosti površin, izgube biodiverzitete in pomemben vir onesnaženja sladkih vod. Preostale dejavnosti, povezane z živilsko proizvodnjo, kot so živinoreja, transport, pakiranje in odpadna hrana ustvarjajo le še dodaten pritisk na okolje. Ustvarjanje trajnostnega sistema pridelave hrane in učinkovito zmanjšanje količine odpadne hrane sta zato pomembna svetovna problema, ki jih poramo rešiti, če želimo zagotoviti dovolj hranilno bogate hrane za vse.
Trije stebri trajnostnega načina prehranjevanja
Čeprav bi morala iniciativa za obsežnejše spremembe za okolju prijaznejše kmetijstvo priti s strani vodilnih v državah, pa lahko majhen doprinos k temu prispeva tudi vsak izmed nas. Kljub kompleksnosti problema obstajajo tri poglavitne spremembe za doseganje trajnostnega prehranjevanja, ki jih lahko uvedemo tudi na ravni posameznih gospodinjstev: potrošimo manj, zavrzimo manj in živalske produkte čim pogosteje zamenjajmo z živili rastlinskega izvora.
Potrošimo manj
Svetovni trendi nas ves čas težijo k preveliki porabi hrani, čeprav dele sveta še vedno pesti lakota. Uživanje prekomernih količin hrane in posledična prekomerna telesna masa sta bili do nedavnega problem zgolj razvitega sveta, danes pa se trend seli tudi v razvijajoče se države, predvsem v hitro rastoče ekonomije, kot sta Kitajska in Brazilija. Posledica prekomernega prehranjevanja nista samo prekomerna telesna masa in debelost, temveč tudi preveliko povpraševanje in posledično nepotrebno velika produkcija hrane, ki po nepotrebnem še dodatno obremenjuje okolje. Zmanjševanje skupnega energijskega vnosa in vzdrževanje zdrave telesne mase bo tako pripomoglo k boljšemu zdravju ljudi in narave.
Zavrzimo manj
V Evropi vsako leto zavržemo okoli 88 milijonov ton hrane. Odpadna hrana nastaja pri vseh stopnjah prehranske verige – od proizvodnje in procesiranja, pa do distribucije in končnih porabnikov. Največ hrane, kar 53 %, zavržemo v domačih gospodinjstvih. Proizvodnja hrane, ki jo potem zavržemo, predstavlja nepotrebno uporabo zemljišč, vode, dela in energije, s čemer se samo še oddaljimo od ciljev trajnostnega načina prehranjevanja. Če bi bili živilski odpadki posebna država, bi bili tretja največja proizvajalka toplogrednega ogljikovega dioksida na svetu, ki bi zaostajala le za ZDA in Kitajsko.
Manj živalskih in več rastlinskih izdelkov
Živila živalskega izvora na splošno porabijo več naravnih virov od živil rastlinskega izvora in imajo večji negativni vpliv na okolje (kot je npr. poraba zemljišč, sveže vode in izpustov CO2 na tono zaužitih beljakovin). Tudi vsi živalski proizvodi si med seboj niso enaki. Pridelava kilograma govejega mesa proizvede 7x več CO2 od pridelave enake količine piščančjega mesa. Insekti, precej običajen vir beljakovin izven Evrope, porabijo znatno manj virov in proizvedejo zanemarljivo količino toplogrednih plinov za podobno količino beljakovin. Z izbiranjem manj okoljsko obremenjujočih živalskih proizvodov, kot so perutnina, trajnostno ulovljene ribe in insekti, z na splošno manjšo porabo rdečega mesa, mlečnih izdelkov in jajc ter z uživanjem več sadja, zelenjave, žit in stročnic smo naredili že ogromen korak k trajnostnejšemu načinu prehranjevanja. Poleg tega ima prehrana, ki temelji na polnovrednih rastlinskih izdelkih pozitiven vpliv na zdravje vsakega posameznika, saj znižuje tveganje za visok krvni tlak, srčno kap, sladkorno bolezen tipa 2 in nekatere vrste raka.
Za tiste, ki se odločijo iz prehrane izločiti vse živalske proizvode, raznovrstna in polnovredna vegetarijanska in veganska prehrana lahko zadovoljivo pokrijeta vse potrebe po beljakovinah. Pomembno je le, da se prehranjujemo zares raznoliko, saj so nekatera hranila, med drugim tudi beljakovine in esencialne aminokisline v rastlinskih živilih zastopana v manjših količinah kot na primer v mesu ali ribah. Posebno pozornost je potrebno nameniti le vitaminu B12, ki ga moramo v primeru veganskega prehranjevanja zagotavljati s prehranskimi dopolnili.
Evropski projekt Protein2Food se trudi z razvojem inovativnih rastlinskih proizvodov z zvišanimi vsebnostmi in kakovostjo beljakovin. Ti izdelki bi v prihodnosti lahko prinesli atraktivno izbiro beljakovinsko bogate hrane za ljudi, ki so pripravljeni poseči po polnovredni rastlinski prehrani, ki je okolju prijaznejša, a želijo prehrano, ki bo po količini beljakovin podobna vsejedemu načinu prehranjevanja.
Praktični nasveti za bolj zdrav in okolju prijaznejši način prehranjevanja:
- V prehrano vključimo več sadja in zelenjave
- Posegajmo po lokalnih izdelkih, kadar so v sezoni
- Jejmo zmerno
- Uvedimo dneve brez mesa
- Zamenjujmo beljakovine živalskega izvora z rastlinskimi beljakovinami
- Izbirajmo polnozrnate izdelke
- Posegajmo po morski hrani iz trajnostnih virov
- Po mlečnih izdelkih posegajmo zmerno, še posebej po sirih in smetanah, ki vsebujejo veliko nasičenih maščob
- Izogibajmo se nepotrebnim embalažam, plastičnim nakupovalnim vrečkam ipd.
- Pijmo vodo iz pipe
Viri in dodatna literatura