Banane (Musa sp.) so tropsko sadje, ki je danes eno izmed najširše dostopnih sadežev po vsem svetu. Po svetu letno zaužijemo kar 100 milijard banan, kar banane uvršča na četrto mesto najpomembnejših kulturnih rastlin (takoj za pšenico, riž in koruzo). Plodovi banane rastejo na zelnati rastlini, ki jo pri nas mnogi laično poimenujejo bananina palma, čeprav s palmami nima nič skupnega.

Divji predniki današnjih kultivarjev izvirajo iz tropskih gozdov jugovzhodne Azije, kjer se je gojenje banan tudi pričelo. Na Papui Novi Gvineji arheološke najdbe pričajo o tem, da so banane tamkajšnja ljudstva načrtno gojila že med 8000 in 5000 leti pr. n. št. V 15. in 16. stoletju so portugalski kolonialisti banane iz Azije prinesli v Srednjo in Južno Ameriko, kjer se je gojenje banan kasneje razširilo v obsežno plantažno pridelavo. Danes banane gojijo v tropskih in subtropskih krajih po vsem svetu, čeprav z izjemo Centralne Amerike večinoma le za lokalno prodajo. Največ banan pridela Indija, sledijo pa ji Kitajska, Uganda, Filipini in Ekvador. Banane, ki so namenjene za izvoz v regije zmernih geografskih širin, med njimi tudi v Evropo, prihajajo večinoma iz Ekvadorja, Kostarike in Kolumbije.

Banane rastejo v šopih, ki jih običajno sestavlja med 50 in 150 banan. Najpogostejše so banane z rumenim olupkom, ki jih najdemo tudi na naših trgovskih policah, poznamo pa še rdeče in vijolične banane, škrobnate plantane (za kuhanje), majhne rumene banane itd. Plod divjega prednika banane ima številna velika in trda semena, pri gojenih različicah banan pa so semena tako zmanjšana, da jih pravzaprav skorajda ni več – ostale so le še majhne črne pikice, ki potekajo vzdolž sredine sadeža. Gojene vrste banan se zato razmnožujejo izključno vegetativno (s stranskimi poganjki). Ker so si zaradi vegetativnega razmnoževanja vse gojene banane genetsko identične, je dovzetnost za okužbe celotnih plantaž izjemno visoka. Najbolj znana je t.i. Panamska bolezen (Panama disease), ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja uničila celotno produkcijo takrat komercialno najbolj popularnih banan sorte Gros Michel, danes pa bi se lahko podobno zgodilo s trenutno najbolj razširjeno sorto Cavendish.

Sestava banan in vplivi na zdravje

Zrele banane sestavljajo pretežko ogljikovi hidrati, od katerih je približno polovica sladkorjev, kar banane uvršča med sadje z več sladkorja. V ne povsem zrelih bananah se večina škroba še ni pretvorila v sladkorje, zato večji del ogljikovih hidratov predstavlja škrob in rezistentni škrob, ki spada med prehranske vlaknine. Ne povsem zrele banane tako vsebujejo še nekoliko večji delež vlaknin kot zrele, čeprav tudi slednje predstavljajo dober vir vlaknin. Sadež vsebuje zelo malo beljakovin in zanemarljivo količino maščob. Banane so odličen vir vitamina B6 in kalija, bogate pa so tudi z vitaminom C, manganom, magnezijem in nekaterimi drugimi vitamini iz skupine vitaminov B kompleksa.

 

Preglednica: Okvirna hranilna vrednost v 100 g banan

 

Hranilna vrednost v 100 g banan

% PDV*

Energijska vrednost (kcal/kJ)

89/371

4,5

Skupne maščobe (g)

0,3

0,4

      - Nasičene maščobe (g)

0

0

Ogljikovi hidrati (g)

22,8

8,8

       - Sladkorji (g)

12,2

13,6

Beljakovine (g)

1,1

2,2

Prehranske vlaknine (g)

2,6

8,7

Vitamini in minerali

   

Vitamin B6 (mg)

0,4

29

Vitamin C (mg)

8,7

10,9

Pantotenska kislina (vitamin B5) (mg)

0,3

5

Riboflavin (vitamin B2) (mg)

0,07

5

Mangan (mg)

0,3

15

Kalij (mg)

358

17,9

Magnezij (mg)

27

7,2

*%PDV: Za energijsko vrednost in makrohranila kot delež priporočenega vnosa (%PV) za povprečno odraslo osebo (8 400 kJ/2 000 kcal); za vitamine in minerale kot delež priporočenega dnevnega vnos (%PDV) za odrasle - upoštevajoč Prilogo XIII Uredbe (EU) 1169/2011. Za prehranske vlaknine kot delež običajno priporočenega vnosa za odrasle (30g). Vir: Različne podatkovne baze o prehranski sestavi živil.

 

Zaradi visoke vsebnosti kalija so banane koristne za preprečevanje nastanka visokega krvnega tlaka in srčno-žilnih obolenj ter za zdravje ledvic. Visoka vsebnost vlaknin, kot so pektini in rezistentni škrob, upočasnjuje prehod hrane iz želodca v tanko črevo, kar posledično upočasni dvig sladkorja v krvi po obroku in podaljšuje občutek sitosti. Vlaknine, ki jih najdemo v bananah hkrati pripomorejo k redni prebavi in izboljšujejo inzulinsko rezistenco.

Banane vsebujejo tudi pomembne antioksidante, dopamin in katehine, ki prispevajo k zdravju srca in ožilja. Prepričanje, da banane zaradi vsebnosti dopamina izboljšujejo razpoloženje, je napačno, saj dopamin ne more prečkati krvno-možganske pregrade in zato ne more delovati neposredno na možgane.

Uporaba in shranjevanje banan

V nasprotju z nekaterimi drugimi sadeži se zorenje banan ne ustavi, ko le-te oberemo. Še ne povsem zrele, zelenkaste banane, zato shranjujemo pri sobni temperaturi, saj bodo le tako pravilno dozorele. Topleje kot je v prostoru, hitreje bodo banane zorele. Ko banane dozorijo, jih lahko shranimo v hladilniku in jim tako nekoliko podaljšamo uporabnost. Zrele banane oddajo precej etilena, plina, ki povzroči, da tudi nezrelo sadje v neposredni okolici začne zoreti hitreje.

 

Ne pozabite: Če je le mogoče sadje uživajmo celo, saj pasiranje in/ali priprava soka iz sadja sprosti naravno prisotne sladkorje, ki se v telesu absorbirajo veliko hitreje, kot iz celega sadeža.

 

Zanimivosti

  • Le malokdo ve, da banane pridelujejo tudi nekatere evropske države. Komercialno pomembno količino banan sicer pridelajo le španski Kanarski otoki (150 000 ton letno), medtem ko nekaj lokalne prodaje pokrivajo tudi portugalska Madeira, Italija in Grčija. Banane sicer v rastlinjakih pridelujejo celo na Islandiji, vendar ne v komercialne namene.
  • Banane so zaradi visoke vsebnosti kalija rahlo radioaktivne (bolj kot ostalo sadje). Manjši del kalija v bananah se namreč nahaja v obliki radioaktivnega izotopa kalij-40. Naj vas to nikar ne odvrne od uživanja banan, saj bi morali za pojav negativnih učinkov radiacije pojesti 10 000 000 banan hkrati, ali pa vsaj 274 banan na dan sedem let zapored.
  • Beseda banana (banaana) izvira iz afriškega jezika Wolof (Senegala, Mavretanije in Gambije), od koder se je preko španščine in portugalščine prenesla v angleški in kasneje še v ostale evropske jezike.
  • Približno tretjina ljudi z alergijo na lateks doživi alergično reakcijo tudi na banane, saj le-te vsebujejo manjše količine naravno prisotne oblike lateksa.
  • Če želimo, da se bo sladkor iz zaužitih banan v kri sproščal še počasneje in da bo glikemični indeks manjši, banane uživajmo skupaj z oreški ali maslom iz oreškov. Pogosta in okusna kombinacija so na primer banane in arašidovo maslo.

 

Viri in dodatna literatura

  • Zagatto, V. A. B., Medina, N. H., Okuno, E., & Umisedo, N. K. (2008, August). Natural radioactivity in bananas. In AIP Conference Proceedings (Vol. 1034, No. 1, pp. 264-268). AIP.
  • Someya, S., Yoshiki, Y., & Okubo, K. (2002). Antioxidant compounds from bananas (Musa Cavendish). Food Chemistry, 79(3), 351-354.
  • Kanazawa, K., & Sakakibara, H. (2000). High content of dopamine, a strong antioxidant, in cavendish banana. Journal of agricultural and food chemistry, 48(3), 844-848.
  • Turjanmaa, K., Alenius, H., Mäkinen‐Kiljunen, S., Reunala, T., & Palosuo, T. (1996). Natural rubber latex allergy. Allergy, 51(9), 593-602.