Lubenica (Citrullus lanatus) je ena najbolj prepoznavnih poletnih sadežev. Spada v družino bučevk (Cucurbitaceae), kamor spadajo tudi melone, kumare, bučke in buče. Znana je po velikih, zelenih  plodovih z okusnim in sočnim mesom, ki je najpogosteje rdeče barve.

Izvira iz severovzhodne Afrike, kjer so v prehrani uporabljali že v pradavnini, njene sledi našli celo v štiri tisoč let starih egiptovskih grobnicah. Zgodnje udomačene oblike so se od današnjih precej razlikovale, saj njihovo meso ni bilo nujno sladko. Po dosedanjih raziskavah so sladke namizne lubenice, kakršne poznamo danes, nastale z večstoletno selekcijo in se v sredozemskem prostoru uveljavile pred približno 2.000 leti.

Lubenica je enoletna zelnata rastlina s plazečim steblom, imenovanim vreža, s stranskimi poganjki. Cvetovi so svetlo rumene barve, enospolni – ločeno moški in ženski. Plod je lahko različnih velikosti, oblik in barv. Zrel plod običajno tehta od 1 do 15 kg. Lupina je gladka in bleščeča ter je lahko temnozelene, svetlozelene, sivozelene ali redkeje bele barve. Lahko je enobarvna ali marmorirana. Notranjost plodu je sočna, vsebuje semena, meso je najpogosteje rdeče, lahko pa tudi rožnate ali rumene barve. Poznamo več kot 1.200 različnih sort lubenic, ki se razlikujejo po velikosti, obliki, barvi mesa in lupine, sladkosti ter številu semen.

Hranilna sestava

Lubenica vsebuje 90–92 % vode, zato je odlično osvežilno živilo. Zaradi nizke vsebnosti maščob in beljakovin ter zmerne vsebnosti naravno prisotnih sladkorjev ima tudi nizko energijsko vrednost, običajno manj kot 40 kcal na 100 g.

Zaradi visoke vsebnosti vode lubenica ni med najbogatejšimi viri vitaminov in mineralov, vendar lahko pomembno prispeva k hidraciji ter k skupnemu vnosu nekaterih vitaminov, mineralov in bioaktivnih spojin v prehrani.

Med vitamini je največ vitamina C, ki med drugim prispeva k normalnemu delovanju imunskega sistema in zaščiti celic pred oksidativnim stresom. Lubenica vsebuje tudi manjše količine vitamina A (v obliki provitamina beta-karotena), vitaminov B1, B5 in B6. Med minerali je najpomembnejši kalij, prisotne pa so tudi manjše količine magnezija ter drugih mineralov.

Hranilna sestava se lahko nekoliko razlikuje glede na sorto, stopnjo zrelosti in pogoje pridelave.

Preglednica: Hranilna vrednost na 100g lubenice

*%PDV: Za energijsko vrednost in makrohranila kot delež priporočenega vnosa (%PV) za povprečno odraslo osebo (8 400 kJ/2 000 kcal); za vitamine in minerale kot delež priporočenega dnevnega vnos (%PDV) za odrasle - upoštevajoč Prilogo XIII Uredbe (EU) 1169/2011. Za prehranske vlaknine kot delež običajno priporočenega vnosa za odrasle (30g). Vir: OPKP in druge baze

Uporaba

Lubenica se najpogosteje uživa sveža, ko so plodovi popolnoma zreli, saj so takrat sočni, osvežilni in sladki. Jemo jo lahko v sadnih solatah, kot prilogo različnim jedem, iz nje lahko pripravimo sok ali jo zamrznemo v 'ledene kocke'.

V nekaterih afriških kuhinjah plodove pripravljajo tudi kot kuhano zelenjavo, medtem ko lupino uporabljajo kot delikateso ali jo kandirajo. V nekaterih delih Bocvane sok lubenice fermentirajo v alkoholno pijačo Setopoti. V Aziji in na Bližnjem vzhodu so priljubljena tudi pražena semena lubenice, ponekod v Indiji pa jih uporabljajo kot sestavino omak, karijev in sladic. Oluščena semena lubenice zmeljejo tudi v moko, ki jo uporabljajo kot dodatek različnim živilom, tudi pekovskim izdelkom.

Skladiščenje

Po obiranju je potrebno lubenice skladiščiti v hladnih prostorih pri temperaturi 7–10 °C, kjer ob ustreznih pogojih ohranijo kakovost približno dva tedna. Med prevozom in na prodajnih mestih je priporočljivo vzdrževati podobno temperaturo, saj se s tem upočasni zorenje plodov in podaljša obstojnost. Prenizke temperature lahko povzročijo poškodbe zaradi mraza, kar se kaže v slabšem razvoju okusa, manj intenzivni barvi mesa in hitrejši izgubi kakovosti. Relativna zračna vlaga pri skladiščenju ni tako pomembna, ker debela lupina učinkovito ščiti plod pred izgubo vlage.

Doma je nerazrezano lubenico najbolje hraniti pri sobni temperaturi, da ohrani kakovost in vsebnost antioksidantov. Glede na stopnjo zrelosti ob nakupu, jo lahko tako skladiščimo približno en teden. Po razrezu pa je treba lubenico shraniti v nepredušno zaprti posodi ali jo tesno oviti z živilsko folijo ter hraniti v hladilniku, kjer ostane sveža približno 3 do 4 dni. Z daljšim shranjevanjem se postopoma zmanjšata njena sladkost in značilna aroma.

Zanimivosti

• Lubenica je eden najboljših virov likopena, antioksidanta, ki ji daje prepoznavno rdečo barvo.
• Najredkejše sorte lubenic so lubenice z mesom bele barve, kot sta White Sugar Lump ali Cream of Saskatchewan. Ker ne vsebujejo barvil rdeče ali rumene barve (likopena niti beta-karotena), so te svetle lubenice prava posebnost in imajo blag, medeno sladek okus.

Recept

Osvežilna lubenična solata s feta sirom in meto

Sestavine (2 porciji)

• ¼ manjše lubenice
• 100 g feta sira ali podobnega sira iz slanice
• 1/2 jedilne žlice sesekljanih svežih listov mete
• 2 žlici ekstra deviškega oljčnega olja
• 1/2 limone

Priprava

Lubenico olupimo, odstranimo večji del semen in jo narežemo na kocke. Feta sir prav tako narežemo na kocke. V veliki skledi zmešamo lubenico, feto in sesekljane lističe mete. V manjši skodelici zmešamo oljčno olje in limonin sok ter ju prelijemo čez solato, nežno premešamo in takoj postrežemo.